Nerada se vdam v usodo in obupam. Pa se tudi to zgodi.
Mislim, da je danes dan, ko moram sama sebi priznati, da mi šivanje preprosto ne gre. No, da obrazložim, kaj hočem povedat...Od mame sem si sposodila šivalni stroj in sedaj se vsake toliko spravim, da bi kaj zašila. Ampak mi nekako ne gre po načrtih. Ne vem, zakaj ne. Mogoče si izberem napačno blago, napačne kroje, napačen dan...Ali pa samo prehitro obupam.
Poleti sem si probala zašiti krilo - pri tem vem, da sem si mogoče za prvič zadala pretežko nalogo - z zadrgo in pasom in nobel blago...rezultat: ni nosljivo. Pa vrečko za v trgovino sem si zašila - no, ta je celo uporabna.
Trenutno imam na mizi izrezano žabo za mojo damico. In se je nikakor ne morem lotiti šivati. Ker se mi zdi, da bo šlo vse narobe. Je rahlo elastično blago in bi se mi znalo raztegovati.
Najbrž bom šla jutri po blago in bom moji damici sešila prevleko za odejico in povšterček. Pa ni hudir, da mi vsaj to ne bi ratalo...
